Volk in trije pujski

Lidija Zomer

Nekoč je živel volk, ki si je neznansko želel pripraviti pečenko iz treh pujskov, ki so živeli v hišici sredi gozda. Vsak dan je premišljeval, kako bi jih pretental, da bi jih lahko ujel.

Najprej je poskusil splezati skozi dimnik in jih presenetiti, ampak vse le ni šlo tako kot si je predstavljal. Ko je volk lezel skozi dimnik je zaslišal od znotraj pokanje. Mislil je da je pri pujskih na obisku lovec, zato je hitro zbežal domov. Vendar pa so pujski samo kostanj pekli.
Drugi dan pa si je volk rekel: »Mogoče bi mi pa uspelo, če bi jih poskusil prepričati, da sem prijazen volk.

Potem bi me spustili v hišo in jaz bi jih ujel.«
In res je volk šel do hišice od pujskov. Potrkal je in rekel: »Dober dan pujski, jaz sem volk. Odločil sem se da bom prijazen in rad bi bil vaš prijatelj. A mi odprete vrata?« Vendar pa se pujski niso pustili pretentati: »Ne verjamemo ti. Ti si hudoben volk, če bi ti odprli bi nas zgrabil in iz nas pripravil pečenko. Pojdi domov, ne bomo ti odprli!« Vendar pa se volk ni pustil odgnati in jih je še naprej prepričeval: Ampak jaz sem res prijazen volk in res hočem biti vaš prijatelj.« Toda pujski niso popustili in volk se je moral poražen vrniti domov.

Naslednje jutro pa je volk dobil idejo, za katero je mislil, da bo resnično uspela. Rekel si je: »Preoblekel se bom v ovčko in jih prosil naj me spustijo notri.« In res se je volk oblekel v ovčko ter odšel pred hišico od pujskov. Ko je potrkal je rekel: » Pozdravljeni pujski, jaz sem mala ovčka. Lačna sem in zebe me, a me spustite notri?« Pujski so pogledali skozi okno in res so videli ovčko.

Rekli so si: »Res je ovčka, spustimo jo notri, da se ne bo prehladila.« In pujski so odprli vrata. Volk pa je v trenutku, ko je prestopil prag hiše odvrgel ovčjo hišo in se zapodil za pujski. Ampak kakšna nesreča. Ker je bil volk nepreviden se je spotaknil ob lastne noge in padel v lonec vrele juhe. Glasno je zatulil in se pognal v gozd.

Doma si je volk pripravil culo in si rekel: »Ti pujski so prepametni zame, najbolje je da grem drugam in najdem manj pametne pujske.« In vrgel je culo na rame ter odšel daleč stran. Pujski pa so od takrat živeli lepo in mirno življenje, saj jih ni bilo več strah, da bi jih še kdaj preganjal volk.