Lidija Zomer
Nekoč je živela gospa Osel, ki je imela lep gostilno. Ta gostilna je bila vedno lepo obiskovana, vendar pa so se dogajale čudne stvari. Gostje so namreč izginjali, lepo pa ji je uspevala reja oslov. Nekega dne pa se je vaški komandir odločil, da bo to preveril. Prosil je svojega prijatelja Petra naj mu pomaga. Zmenila sta se, da Peter odide v gostilno pod pretvezo, da je gost in odkrije kaj se tam dogaja. Ko je prišel v gostilno, ga je gospa Osel lepo sprejela.
Ponudila mu je hrano in pijačo, vendar je odvrnil, da je samo zelo zaspan in da naj mu hrano pusti za zjutraj, ter je odšel v sobo. Resnica pa je bila, da Peter ni zaupal gostilničarki in jo je imel namen samo opazovati. Ponoči, ko so vsi spali se je Peter zbudil zaradi šuma. Šel je pogledat kaj se dogaja in je videl kako gospa Osel dela pecivo za zjutraj in ga potresa z nekakšnim svetlečim praškom. Odšel je nazaj spat in si pri tem mislil, da bo to vse preveril. Zjutraj je Peter vstal in takoj odšel do gostilničarke, če mu lahko da hrano s sabo, kajti neznansko se mu mudi. Gospa Osel mu je res zavila pecivo za sabo in Peter je nato odšel. Vendar pa ni šel daleč, začel je skozi okno opazovati kaj se dogaja. Znotraj gostilne so gostje jedli pecivo, ki ga je gospa Osel delala ponoči in čudeži so se kmalu začeli dogajati. Gostje so začeli padati na tla in se spreminjati v osle. Ko je Peter to videl je prebledel in zbežal stran.
Čez nekaj dni je Peter spet prišel v to gostilno in na njegovo srečo se ga gostilničarka ni spomnila. Tisti dan je bil Peter tudi edini gost zato je gospa Osel prisedla k Petru. Peter ji je ponudil svoje pecivo, češ kako dobro je naj ga poskusi. Gospa je res vzelo pecivo, vendar pa ni vedela, da je to tisto, ki ga je sama naredila. Torej se je tudi ona spremenila v osla, ki ga je Peter odpeljal h komandirju in mu povedal tudi celo zgodbo. Peter je osla obdržal in na njem je jezdil dve leti, ko je nekega dne srečal možaka, ki je vzkliknil: »Saj to je gospa Osel. Mislim, da je sedaj že dovolj odslužila svoje kazni, kar spustiva jo.« In možakar je oslu prerezal kožo tako, da je gospa Osel lahko skočila ven. Hitro je zbežala stran in nikoli več jo ni nihče videl.