Lidija Zomer
V vasi Petelinja dobrava je nekoč živel en velik ponosen petelin po imenu Tine. Ta petelin je bil ponos cele vasi.
Vsako jutro je prebivalce prebudil s prelepim kikirikanjem in petjem. Vsi so ga imeli radi. Ljudje v vasi so bili tudi zelo ponosni na njegovo lepoto. Njegovo perje je bilo v barvi mavrice in je svileno sijalo.
Nekega dne pa je gospodar kupil še enega petelina, kajti potreboval ga je za svoje kokoši. Petelin Tine je bil na novega petelina tako ljubosumen, da mu je venomer nagajal, če je le imel priložnost. Hotel je tudi, da bi z novim petelinom preizkusila moči, saj je hotel dokazati, da je on bolj pogumen in boljši. Novi petelin pa mu tudi ni ostal dolžan, vse zbadljivke mu je z veseljem vračal.
Nekega dne pa je naneslo, da sta resnično lahko preizkusila svoje moči. Sonce je tistega dne tako močno pripekalo, da je zagorela streha kokošnjaka. Petelin Tine in novi petelin sta šla stavit, kdo bo rešil več kokoši. Hitela sta v notranjost kokošnjaka in reševala kokoši, vendar pa sta bila tako zaverovana v svoje delo, da nista opazila, da se bo podrla streha. In res. Streha se je podrla in pod seboj je zasula oba petelina, ki sta tako žalostno končala, da sta zgorela.
Takšen konec sta doživela dva objestna in lakomna petelina, ker se nista znala med seboj sporazumeti in živeti kot dva prijatelja.