Bil je lep sončen dan in psička Tika se je na dvorišču pred hišo igrala s svojo rožnato žogico. Vse je bilo v najlepšem redu, dokler ni uvidela, da na zidu sedi črni maček, ki ga je od nekdaj sovražila.
Psička Tika je iz gobčka spustila svojo rožnato žogico in se pognala proti črnemu mačku. Pri zidu se je ustavila, saj ni mogla skočiti gor.
Maček se je našopiril in jo vprašal: »Zakaj me vedno preganjaš? Kaj sem ti naredil?«
Psička Tika je jezno zalajala in mu ukazala: »Ničesar mi nisi naredil, vendar je to moj teritorij! Odidi in ne vračaj se več!«
Črni maček je jezno pihnil v psičko Tiko, ki se je močno ustrašila in zbežala.
Psička Tika je ugotovila, da črnega mačka ne more sama pregnati. Zato se je odločila, da bo za pomoč vprašala živali, ki stanujejo v bližnjem gozdu. In se je odpravila.
Gozd je bil temen in velik, psička Tika pa majhna in prestrašena. Hodila je in hodila, čeprav jo je postajalo vedno bolj strah. Kaj, če se izgubi? Naprej jo je gnala misel na črnega mačka, ki ga je sovražila iz dna srca. Zato je pogumno hodila naprej in iskala nekoga, ki bi ji bil pripravljen pomagati.
Prišla je do mogočnega drevesa in se ustavila. Na najvišji veji je sedela bela sova, ki je glasno skovikala.
»Dober dan,« je pozdravila psička Tika.
Bela sova je prenehala skovikati in jo pogledala.
»Tujka v našem gozdu,« je zamrmrala bela sova. »Samo še tega se nam je manjkalo.«
»Oprosti, ker motim,« je nadaljevala psička Tika,« a potrebujem pomoč.«
»Pha!« je pihnila bela sova. »Pa še pomoč bi rada!«
Psička Tika je žalostno pogledala v tla in beli sovi se je nekoliko zasmilila, zato ji je dala priložnost.
»No, pa povej, kaj bi rada,« je rekla bela sova psički Tiki.
Psička Tika ji je razložila, da zlobni črni maček noče zapustiti njenega teritorija, sama pa ga ne more pregnati.
Po daljšem premisleku je bela sova rekla psički Tiki: »Prav, pomagala ti bom. A najti bova morali še koga, saj sami črnega mačka ne bova morali pregnati.«
Psička Tika in bela sova sta nadaljevali pot po gozdu, ki je postajal vedno bolj temačen. Bela sova je psičko Tiko tolažila, češ da gozd pozna kot lastni žep, zato naj se ne boji.
Kmalu sta prišli do potoka, iz katerega je pila vodo srnica.
»Dober dan,« je pozdravila psička Tika.
Srnica ji ni odgovorila.
»Dober dan,« je ponovila bela sova.
Takrat se je srnica obrnila in ju tudi ona pozdravila.
»Ali te lahko nekaj prosim?« je vprašala psička Tika.
Srnica ji spet ni odgovorila, a ji je psička Tika vseeno razložila, da zlobni črni maček noče zapustiti njenega teritorija, sami z belo sovo pa ga ne moreta pregnati.
Po daljšem premisleku je srnica rekla psički Tiki in beli sovi: »Prav, pomagala vama bom.«
In tako so se psička Tika, bela sova in srnica odpravile iz gozda proti Tikinemu dvorišču.
Ko so psička Tika, bela sova in srnica prišle na Tikino dvorišče, je črni maček še vedno sedel na zidu.
»Če se vse tri zapodimo proti njemu, se bo zagotovo prestrašil in zbežal,« sta predlagali bela sova in srnica.
Takrat pa je psička Tika opazila, da si črni maček liže sprednjo desno tačko.
»Počakajta trenutek,« je psička Tika naročila beli sovi in srnici ter se sama odpravila do črnega mačka.
»Pozdravljen,« mu je rekla.
Maček se je spet našopiril in jo vprašal: »Zakaj me vedno preganjaš? Kaj sem ti naredil?«
Psička Tika je dejala: »Zdaj te ne preganjam, samo nekaj me zanima.«
Črni maček ji ni odgovoril, zato ga je kar vprašala: »Zakaj si ližeš sprednjo desno tačko? Ali te boli?«
Črni maček jo je žalostno pogledal in ji pokazal tačko, v kateri je bil gromozanski trn.
Psička Tika je imela slabo vest, ker se je grdo obnašala do črnega mačka, zato se je odločila, da mu bo pomagala.
Poklicala je belo sovo in srnico ter ju prosila, naj ji pomagata izruvati gromozanski trn iz tačke črnega mačka.
Psička Tika je z gobčkom prijela trn, bela sova je s kljunom prijela Tikin rep, srnica pa je s sprednjima nogama prijela belo sovo. In tako so vlekli – srnica belo sovo, bela sova psičko Tiko, psička Tika pa trn.
Ni trajalo dolgo, ko so psička Tika, bela sova in srnica izruvali gromozanski trn iz tačke črnega mačka.
»Večno vam bom hvaležen za to,« je rekel črni maček. »Zdaj lahko odidem.«
Ko je črni maček vstal, da bi se odpravil, ga je psička Tika ustavila.
»Počakaj,« je dejala. »Saj ni treba, da greš. Lahko smo prijatelji.«
Črni maček je bil psički Tiki zelo hvaležen, belo sovo in srnico pa je presenetila njena plemenitost.
Minilo je nekaj ur in psička Tika, črni maček, bela sova in srnica so se še vedno skupaj igrali na dvorišču. In naslednji dan spet, in naslednji dan tudi, pa naslednji … Postali so najboljši prijatelji in skupaj so se igrali do konca svojih dni.
Napisala: Ana Cukjati