Pujs Matic je živel na kmetiji nedaleč mesta. Bil je prav prijazen in simpatičen pujs, ki se je nadvse rad valjal po blatu. Živali na kmetiji so ga imele vse rade in prav zato ni razumel, zakaj ga nobena izmed njih nikoli ne povabi na obisk.
Nekega dne je pujs Matic spet razmišljal o tem, zakaj ga noben prijatelj ne povabi na obisk in kot vedno, je tudi tokrat postal žalosten.
Ravno takrat je mimo prišel kuža Piki, ki je opravljal svoj obhod po kmetiji in preverjal ali je vse v redu. Ker je videl nesrečnega pujsa Matica, je pohitel do njega in ga vprašal: »Pujs Matic, kaj je narobe?«
Pujs Matic ga je pogledal in z žalostnim glasom rekel: »Razmišljam, zakaj me nikoli nihče ne povabi na obisk.«
»A zato si tako žalosten? Veš kaj, jaz te povabim na obisk,« je hitro rekel kuža Piki, ki se mu je pujs Matic zasmilil. »Pridi k meni na čaj in piškote. Ali lahko prideš ob treh?«
Pujs Matic je z nasmeškom na obrazu odgovoril: »Seveda lahko. Hvala za vabilo!«
Kuža Piki je bil vesel, da je razveselil pujsa Matica in je takoj pohitel domov, da speče piškote in pripravi čaj za popoldanski obisk.
Pujs Matic pa je bil tako vznemirjen, da se je šel povaljat v blato, da bi lažje preživel čas do obiska.
Točno ob treh je kuža Piki postavil na mizo dišeče piškote in čajnik ter svoji najljubši čajni skodelici, ko je pri vratih pozvonilo. Z nasmeškom na obrazu je odprl vrata in otrpnil. Pred vrati je stal nasmejan pujs Matic, ki pa je bil od glave do peta pokrit z blatom.
»Pozdravljen kuža Piki!« je veselo pozdravil in hitro vstopil v hišo ter se pomaknil k mizici pri kavču, kjer so bili piškoti in čaj. Niti opazil ni, da je presenečen kuža Piki ostal pri vratih in le tiho strmel v stopinje, ki jih je pujs Matic puščal od vhoda do kavča. Še vedno ves presenečen ni mogel spraviti iz sebe niti besede, ko se je pujs Matic s svojo blatno ritjo usedel na njegov lep kavč. Ko pa je pujs Matic s svojimi blatnimi rokami dotaknil njegove najljubše čajne skodelice, pa si ni več mogel pomagati. Zakričal je: »Pujs Matic! Poglej kako si umazan! In poglej kako si umazal mojo hišo!«
Šele tedaj je pujs Matic zagledal stopinje, ki so vodile od vrat do kavča.
Šele zdaj je zagledal umazan madež na kavču in umazanijo na lepih čajnih skodelicah.
»Oprosti, oprosti kuža Piki, niti pomislil nisem..« se je začel opravičevati, ko je skočil s kavča in z umazanimi rokami poskušal obrisati madež, ki ga je pustila njegova umazana »tazadnja«.
»Pusti! Sedaj je še slabše!« se je razburil kuža Piki.
»Oprosti,« je še enkrat rekel pujs Matic in dodal: »Grem se domov umit in ti pridem pomagat očistit.«
Medtem, ko se je pujs Matic doma umil je kuža Piki že očistil kavč. Ravno je začel brisati tla, ko se je vrnil pujs Matic. Hitro je pograbil čajnik in čajni skodelici ter ju umil, potem pa pomagal kužku Pikiju do konca umiti po tleh.
Ko sta končala je kuža Piki še enkrat skuhal čaj, potem sta s pujsom Maticem sedla na kavč in skupaj preživela lep popoldan ob čaju in piškotih.
Pujs Matic je od tistega dne naprej vedno poskrbel, da je bil čist, ko je šel na obisk in kmalu so ga na obiske začele vabiti tudi druge živali s kmetije.
Pravljico je napisala Mojca Premuš