Lisica, volk in medved so bili dobri prijatelji. Vsak dan so tičali skupaj, tekali po gozdu in si izmišljevali nove igre. Nekega dne so se sprehajali po gozdu, ko so prišli do sončne jase, na kateri so zagledali storž. Ampak to ni bil čisto navaden storž, to je bil najlepši storž, kar ga je kdorkoli od njih kadarkoli videl.
»Poglej ta storž.« je dahnila lisica.
»Kako je lep.« je pripomnil volk.
»Najlepši storž kar sem jih kadarkoli videl.« se je strinjal medved.
Takoj so stekli do njega in ga pobrali. Nekaj časa so si ga podajali iz roke v roko, ga obračali in občudovali, potem pa so si ga začeli podajati in se pri tem zelo zabavati. Podajali so si ga vso popoldne, ko pa se je začelo temniti, pa so se začeli pogovarjati o tem, kdo naj ga za čez noč odnese domov.
»Jaz sem ga prva videla, jaz ga bom odnesla domov.« je rekla lisica.
»Ne, ne, jaz sem ga pobral s tal, jaz ga bom nesel domov.« se ni strinjal volk.
»Jaz ga bom nesel domov.« je pristavil svoje še medved.
Tako so stali na jasi in se prerekali, dokler medved ni zarenčal na lisico in volka. »Jaz bom nesel storž domov, ali pa vaju ugriznem.« Lisica in volk sta ga presenečeno pogledala in utihnila. Medved je zadovoljno prijel storž pod pazduho in ga odnesel domov.
Odločil se je, da ga bo postavil na nočno omarico, da ga bo zagledal takoj, ko bo zjutraj odprl oči. Povečerjal je, si umil zobe in šel spat.
Zjutraj je odprl oči in res najprej zagledal storž. Z nasmehom na ustih je skočil iz postelje, ga vzel v roke in občudoval. »Res, najlepši storž, kar se ga kadarkoli videl.« Nekaj časa se je igral z njim, ga zalučal v zrak in ga spet prijel v roke, ali pa ga samo gledal in občudoval. Potem pa mu je postalo dolgčas. Malo je razmišljal, potem pa se je odločil: »Že vem! Grem po lisico in volka, da se gremo skupaj igrat.«
Tako je najprej prišel do lisice in potrkal na njena vrata. Ko je odprla, je veselo zaklical: »Lisica pridi, gremo se igrat z novim storžem!«.
»Ne grem se igrat s tabo, ti nisi več moj prijatelj. Prijatelji ne renčijo drug na drugega in si ne grozijo,« je z mrkim obrazom rekla lisica in zaprla vrata pred gobcem presenečenega medveda.
Ta je bil malo užaljen in jezen, na koncu pa je vendarle pomislil: »Res sem renčal na lisico in res sem ji zagrozil.«
A ni hotel predolgo razmišljati o tem, raje je pomislil na volka. On se bo zagotovo želel igrati z njim.
In že je stal pred volkovimi vrati in vznemirjeno trkal. Ko je volk odprl vrata je rekel: »Volk pridi, greva se igrat z novim storžem!«.
Vendar tudi volk ni reagiral tako, kot si je medved želel.
»Ne grem se igrat s tabo, ti nisi več moj prijatelj. Prijatelji ne renčijo drug na drugega in si ne grozijo,« je dejal in zaprl vrata pred gobcem presenečenega medveda.
Medved je bil spet užaljen in jezen, na koncu pa je vendarle pomislil: »Res sem renčal na volka in res sem mu zagrozil.«
Zamišljen se je sprehajal po gozdu. Pogledal je storž v svojih rokah in z grozo pomislil:
»Zaradi svojega obnašanja sem izgubil najboljša prijatelja! In to vse zaradi enega storža.«
Zmajal je z glavo in žalosten sedel na štor, ki je stal na sredi jase. Z obema rokama se je prijel za glavo in žalostno zastokal.
Čez čas je nedaleč stran zaslišal znana glasova. Kmalu sta na jaso stopila lisica in volk. Ko sta zagledala medveda sta naenkrat utihnila.
Medved ju je pogledal in sramežljivo rekel:
»Oprostita, da sem renčal na vaju in vama grozil. To res ni bilo lepo od mene. Obljubim, da tega ne bom več nikoli naredil.«. Lisica in volk sta opravičilo sprejela, a še zmeraj sta bila užaljena. Ko sta že želela oditi iz jase, pa sta zagledala solze v medvedovih očeh in zasmilil se jima je.
»A si gremo podajat storž?« je naenkrat vprašala lisica.
»Gremo!« je pritegnil še volk. Oba sta pogledala medveda, ki se mu je obraz razvlekel v velik nasmešek.
Tako so se igrali. Ko se pa je približala večer je medved postal tiho. Spet so se morali dogovoriti kdo naj odnese storž domov za čez noč.
»Kdo bo pa danes nesel storž domov?« je tiho vprašala lisica in pogledala volka in medveda.
Ker je medved še vedno molčal, se je opogumil volk in rekel:
»Najbolje je, da ga ima vsako noč nekdo drug. Včeraj ga je imel medved – kaj ko bi ga danes imela ti, lisica?« Lisica se je strinjala in tako so bili dogovorjeni.
Od tistega dne naprej se niso nikoli več sporekli zaradi storža – ali katere druge stvari.
Pravljico je napisala Mojca Premuš