Neko? pod zemljo v Postojnski jami,
živeli so prijazni zmaji.
In ko so se odselili,
V naglici so jaj?ek pozabili.

Minilo je že mnogo let,
zmaj?ek si želi na svet.
V trudu da se izvali,
se v jamsko  reko skotali.

Odplavi reka jaj?ek ven na plan,
iz jaj?ka zmaj?ek kuka v beli dan.
Napne o?i kolikor more,
lepot sveta na?udit se ne more.

Potujo? tako pripluje do Ljubljane,
in vzklikne: »To pravi kraj je zame«.
Ob vzkliku še veselo sko?i,
da pod njim lupina po?i.

Zmaj?ek celo kožo zmo?i,
plavati ne zna in solze to?i.
Vendar se ne utopi,
v pomo? nekdo mu roko pomoli.

Kot bi rekel en, dve, tri,
zmaj?ek krila si suši.
Na mostu Šuštarskem sedi,
ko zasliši : »Hi, hi, hi.«

»Le kdo se mi smeji?«, zavpije
in užaljen se ozre.
»Smejat nesre?i tuji se ne sme!«,
to reko? nekoga uzre.

»Kdo si ti in zakaj se smeješ mi ?«

“Sem grajski slaš?i?ar,
mi Sladki Zmaj?ek je ime.
Sem roko ti podal
in iz vode rešil te”.

Se zmaj?ek mu zahvali,
ihti in jo?e na njegovi rami.
Potoži mu, da nikogar nima,
in vpraša: »A bi hotel sina?«

Ga stisne k sebi Sladki Zmaj?ek
in popelje na Ljubljanski Grad.
Sta z ženo  mal?ka posvojila,
sre?na, kon?no sina sta dobila.

Še danes gori na Ljubljanskem Gradu,
živijo sre?no vsi trije.
Za konec še povejmo,
da dala zmaj?ku Jur?ek sta ime.

Avtor : Boris Kononenko
http://www.mladimaj.net